AIM: start



TUE, 20 NOV 18:00:00 GMT

Bratje v orožju

Srbsko strelivo za BiH in Slovenijo

Zgodovina je včasih bolj zapletena, kot se zdi na prvi pogled. Mediji v Bosni in Srbiji te dni odkrivajo, kako so ob začetku vojne v nekdanji Jugoslaviji srbske tovarne streliva oskrbovale hrvaško in bošnjaško vojsko v Bosni in Hercegovini in slovensko Teritorijalno obrambo. Bo Milošević na sojenju v Hagu kriv ne le zaradi oskrbovanja srbskih enot v Krajinah in na Kosovu, temveč tudi za prodajanja streliva oboroženim silam nasprotnikom svoje politike?

Potem ko je Borisav Pelević, poslanec v srbskem parlamentu - eden od najbližjih vojnih in povojnih sodelavcev pokojnega Željka Ražnatovića Arkana - na eni od tiskovnih konferenc dejal, da ima vojaški dokument, iz katerega je jasno razvidno, da je užiška tovarna streliva "Prvi partizan" pred in na začetku vojne v BiH prodajala municijo Muslimanom in Hrvatom, se je nekaj užiških novinarjev po nalogu urednikov skorajda spremenilo v vojaške preiskovalce. In medtem ko vojaški preiskovalci za sedaj molčijo, so novinarji že sestavili skoraj ves mozaik zgodbe. Odkrili so tudi to, da so prvi tovori orožja v BiH odšle na naslov Marinka Marelje, vodje tedanje HDZ. Po informacijah, do katerih so prišli novinarji, se je v Beogradu aretirani nekdanji minister BiH Alija Delimustafić zadnji vključil v kupovanje streliva preko svojega podjetja "Ceneks". Nekateri od sogovornikov omenjajo, da je Delimustafić nabavljal municijo iz Užica tudi v času najbolj srditih spopadov v Bosni in jo prodajal Armadi BiH.

Ko je bilo vse to objavljeno, se je oglasilo tudi vodstvo "Prvega partizana" v pisanem, in oprezno sestavljenom sporočilu praktično potrdilo vsa novinarska odkritja. "V času 1991 leta je podjetje Prvi Partizan izročalo določene količine municije posameznim podjetjem v BiH. Pred in po navedenih postopkov javnost je bila vznemirjena zaradi možnosti, da bi to orožje lahko prišlo v roke ekstremistov, ki so se borili proti JLA. Tedanji direktor Radomir Višnjevac teh kritik ni jemal v obzir. Sedanje vodstvo, ki od leta 1998 vodi "Prvi partizan" ocenjuje, da prodaja streliva podjetjem iz BiH leta 1991 kljub temu, da je bila izpeljana ob vednosti pristojnih državnih organov zaradi velike verjetnosti, da bo strelivo končalo na "drugi strani", ni bila potrebna iz moralnih razlogov," piše v sporočilu "Prvega partizana" in dodaja, da je sedanje vodstvo podalo več kazenskih prijav proti bivšemu direktorju Radomiru Višnjevcu.

Okrožni javni tožilec Branimir Petronijević je še isti dan izjavil, da se kazenske prijave proti Višnjevcu ne nanašajo na trgovino s strelivom, temveč za kazniva dejanja zaradi sklepanja škodljivih pogodb in zlorab pooblastil v gospodarstvu iz leta 1996.

In medtem ko se v Beogradu, Banjaluki, Sarajevu in še kje po Balkanu, pa tudi v Hagu preverjajo predvojni, vojni i povojni grehi Alije Delimustafića, sta dva šestdesetletnika iz notranjosti Srbije po 11 letih molka glasno spregovorila o poslu, ki sta ga proti svoji volji opravljala 1991 in1992 leta. Dela, ki se je, brez dvoma, odvijalo tudi ob polnem soglasju in nadzoru vojnega in političnega vrha Srbije, oziroma po dogovoru posameznikov iz srbskega režima in posameznih visokih predstavnikov Hrvatov in Bošnjakov v Bosni, vključujoč tudi Alijo Delimustafića.

Slobodan Čeliković, sta voznik vojaškega podjetja "Prvi partizan" iz Užica in njegov kolega Miodrag Polić spregovorila o peklu, ki sta ga preživela 1991 in 1992 leta, ko so, po nalogu svojih voditeljev iz Užica do nekaterih mest v BiH prevažali desetine ton municije in je predajali ljudem, ki so prepoznali kot "sovražnike Srbov." Na teh potovanjih so jih bošnjaški in hrvaški ekstremisti - tisti, ki so jim izročali strelivo - celo mučili. In tisti, kot je prepričan Čeličković, ki so v okolici Nevesinja gotovo streljali v njegovega sina, rezervista v eni od enot iz sestave Užiškega korpusa.

Čeličković, Polić pa tudi današnje vodstvo užiškega "Prvega partizana" so v zadnjih dnevih priznali "grenko" resnico - da je njihova tovarna v času, ko so vojaki iz Užica, Valjeva, Kragujevca in Čačka tavali po slavonskem blatu in hercegovskem kamenju prodala 94 ton municije Hrvatom in Bošnjakom v BiH, nekaj prej pa tudi 147 ton Slovencem. Milijoni mark od tega posla so bili, to ni skrivnost, uporabljeni za vojaške plače, morda pa tudi za krste vojakov iz Šumadije in z pobočij Zlatibora. V nekaj zadnjih dnevih je bila tako iz vseh zornih kotov razsvetljen eden od najbolj umazanih poslov, ki jih je opravil srbski režim v začetku devedesetih.

Marinko Marelja, predsednik HDZ v Novem travniku, ki je bil do začetka vojne navaden policist, je 5 septembra 1991 dopotoval v Užice in najel sobo v hotelu "Zlatibor". Z njim se je v istem belem avdiju pripeljal tudi človek po imenu Dražić. Po naključju pa je bil na recepciji hotela ta dan A. Ranković, namestnik Okrožnega javnega tožilca v Užicu. "Točno je, sorodnik me je zjutraj poklical po telefonu in dejal, da je prejšnji večer v hotelu 'Zlatibor' prepoznal vodjo ustaškega HDZ v Novem Travniku, Marinka Marelja. Dejal mi je, da je Radomir Višnjevac večerjal z Mareljom. O vsem tem sem istega dne obvestil policijo, vendar od njih nisem dobil nikakršne povratne informacije," se spominja Ranković, ki je tudi danes namestnik okrožnega javnega tožilca v Užicu.

Nekaj dni kasneje je voznik tovornjaka v "Prvem partizanu" Slobodan Čeličković dobil nalog, da skupaj s kolegom in tovorom v obliki nekaj ton streliva odide proti BiH. Čeličković se spominja, da so najprej tono streliva iztovorili v sarajevskem naselju Markale, nato pa odšli na drug sporočen naslov, proti Novemu Travniku. "Pred Travnikom so pred nas stekli neki vojaki. Zgoraj maskirne uniforme, spodaj kavbojke, oboroženi s kalašnjikovkami. Vprašajo nas, kaj vozimo. Povemo jim, oni pa nas naženejo iz tovornjakov in prisilijo, da se z lici proti tlom poležemo po tleh. Moje lice je v nekih koprivah, slišim pa, ko nekdo kriči 'daj da jih pobijemo kot tiste včeraj.' Na srečo so nekateri drugi predlagali, da najprej počakajo na komandirja. Čakali smo, medtem pa so nas prisilili, da pasemo travo. Ko je prišel njihov komandir je zahteval odpremnico. Ko je videl, da je blago za Mareljo je dejal: 'To je blago za našega človeka.' Ti strašni ljudje soi nas odpeljali do Novega Travnika, kjer smo pred neko kavarno našli Mareljo. Odprli smo stranice tovornjaka. Ljudje z raznimi vozili in registracijami, zagrebškimi, dobojskimi, mostarskimi, sarajevskimi so prihajali z vseh strani in okoli tri tone municije spravili v prtljažnike svojih avtomobilov," pojasnjuje Čeličković in ne pozabi omeniti številne ustaške simbole, ki jih je videl. "Marelja me je na koncu pozdravil in dejal, da pričakuje še precej ton municije iz Užica," se spominja Čeličković.

Na isto pot, z istim tovorom, vendar v začetku 1992 leta je odšel tudi drugi voznik "Prvega partizana" Miodrag Polić. "Sovoznik in jaz sva odšla na pot v jutranjem času in prišla v Novi travnik nekje okoli poldneva. Medtem ko smo iskali Marelja nam je pristopilo nekaj ljudi z istim apelom:'Bratje Srbi, ne prodajajte jim več te municije, pobili nas bodo kot zajce!.' "Vse nam je postalo jasno, bilo nam je slabo, vendar smo na koncu našli Marelja in iztovorili 160 ton streliva. Nato smo z neke terase opazovali, kako se poleg zabojev parkirajo osebna vozila in neki ljudje odpirajo prtljažnike," se spominja Polić.

Nato pa nekateri delavci "Prvega partizana" niso več vzdržali. Borivoje Dagović in Radomir Bogdanović sta 22. Marca 1992 leta napisali pismo in kopije poslali predsedniku Republike Srbije, Slobodana Miloševića, predsednika vlade Srbije in načelniku Zlatiborskega okrožja. "Želeli bi vas opozoriti na dejstvo, da je naše podjetje 'Prvi partizan' - Namenska proizvodnja pred vojno v BiH predajala strelivo ustaškim voditeljem v Derventi in Novemu travniku (Marinku Marelji in bratom Mujkić) tudi danes znanim kot vodjem ustaških oblasti v teh mestih. O teh transportih smo obvestili policijo, armado, republiške poslance iz Užica (Predraga Mihajlovića in Ivana Milutinovića) in bivše podpredsednike Skupščine Srbij, Pavića Obradovića in Borivoja Petrovića. Na žalost niso bili sprejeti nikakršni ukrepi, iste osebe pa opravljajo enake posle kot do sedaj..."

Ob tem pismu je v "Prvem partizanu" ohranjen tudi dokument, na katerem je oznaka "strogo zaupno" vtisnjena 1. Oktobra 1991 leta. Dokument je poslan na nekaj vojaških in policijskih naslovov, podpisal pa ga je Željko Medić, tedanji vršilec dolžnosti vodje sektorja samozaščite v "Prvem partizanu". V tem dokumentu se tisti, ki so ga dobili, opozarjajo, "da je od 1. Marca do 30. Septembra 1991 leta proti Sloveniji odšlo 147 ton streliva, proti Bosni in Hercegovini pa 94 ton streliva."

Edini odgovor na vsa ta opozorila je prišel s strani tedanjega vodstva "Namenske proizvodnje", ki je v pismu Delavskem svetu zahtevalo prekinitev delovnega razmerja za posameznike, "ki vznemirjajo javnost z dezinformacijam". Istočasno je direktor Radomir Višnjevac za beograjski tednik "Srpska beseda" demantiral samega sebe in odkril bistvo cele zgodbe. "Kar s tiče obtožb, da prodajamo strelivo ustašem četnikom in muslimanom poudarjam da se mi nikoli ne moremo in nočemo ukvarjati s preverjanjem tega kdo je naš kupec. Iz te tovarne nismo odpeljali niti enega naboja niti enemu kupcu brez dovoljenja republiškega MNZ-ja."

Višnjevac se je tedaj izognil odgovoru na vprašanje, kako so se plačevale predane količine streliva, ne pa tudi zgodbe o tem, da so milijoni nemških mark iz BiH prihajali v prtljažnikih golfov s sarajevskimi in mostarskimi registracijami. Z njimi pa je bil tudi novi "avdi", ki ga je Višnjevac vozil v naslednjih direktorskih letih, vse dokler leta 1996 ni bil dobesedno pregnan iz "Prvega partizana."

V Užicu se danes ve skoraj vse o enem od najbolj umazanih poslov bivšega srbskega režima, razen tega, kje se danes nahaja Radomir Višnjevac, ki je po rodu nekje iz osrednje Bosne. Izvedelo se je tudi to, da je pokojni general Milutin Kukanjac, bivši komandant JLA v Bosni v enem od intervjujev pred dvema letoma in v trenutku, ko je bil mikrofon izključen, razširil roke in se vprašal:"Le kaj bi lahko naredil v tej vojašnici in v tej ulici Prostovoljcev, ko pa je moje politično in vojaško vodstvo v Beogradu prekinilo vsako komunikacijo z mano in za mojim hrbtom pošiljalo strelivo sovražnikom JLA! To so počeli za to, da bi nekdo pobil vse moje vojake in nato bi tisti v Beogradu imeli dober razlog da zravnajo z zemljo celo Sarajevo!"

Zoran Tmušić (AIM)