AIM: start



TUE, 19 FEB 10:00:00 GMT

Balkan

Dežela kontrastov

Albanija iz zornega kota bližje okolice zelo prijazna dežela. Morda res ni tako razvita kot sosednji Grčija in Italija, s katerimi največ trguje, vendar pa je z vztrajno gospodarsko rastjo, zmerno politiko in poceni delovno silo zmeraj bolj zanimiva za okolico.

"You good. Very good." Prijazno brundanje in prijateljsko trepljanje, s katerim me je počastil albanski policist, ki je v mojih rokah na letališču "Rinas" blizu Tirane odkril slovenski potni list je brez dvoma potrdil, da so državljani Slovenije v Albaniji dobrodošli gostje. Okolica je bila manj prijazna; na letališki zgradbi s poševnim nadzornim stolpom, ki je bolj spominjala na nekakšno sesedajočo se lokalno avtobusno postajo se je čas očitno ustavil že pred nekaj desetletji.

Bunker Albanija

Deset let po koncu verjetno najmračnejšega komunizma v Evropi je Albanija še zmeraj dežela presenetljivih kontrastov. Ob luknjasti cesti, ki skozi še zmeraj razgreto in slikovito pokrajino pelje do Tirane je še danes na desetine večjih in manjših bunkerjev, postavljenih ob "strateških" križiščih in na vzpetinah. Nekateri so že izruvani in razstreljeni in jih kot oklepe ogromnih želv prerašča redka trava. Danes se večinoma gradijo drugačni objekti; ulice so polne tovornjakov z gramozom in betonsko kašo in skoraj z vseh hiš ob cesti plapolajo albanske zastave. Medtem ko poskakujemo v rumeno popoleskanem mercedesu mi Toni, tokrat v vlogi novinarskega sotrpina s Kosova rad pojasni, da ne gre za praznik, pač pa nov običaj in da zastave visijo z vseh hiš, ki se gradijo. In gradi se veliko.

To je opazno tudi v glavnem mestu Albanije. V Tirani, ki je bilo še pred dobrim desetletjem mesto s sto tisoč prebivalci danes živi skoraj 400 000 ljudi. V Evropi verjetno ni mesta, kjer bi bile razlike na majhni površini tako drastične. Sredi labirintov ulic in z bodečo žico pregrajenimi ograjami se vzpenjajo popolnoma nove fasade multinacionalnih podjetij, avtomobilskih servisov in bank. Medtem ko se že skoraj v prvi stranski ulici ob razpadajočih hišah valovijo kotanje polne smrdeče kanalizacijske brozge, se pisarne v večjih ulicah ponašajo z marmornatimi pročelji, klimatskimi napravami in izbranim italijanskim pohištvom.

Za uradnike in filantrope številnih humanitarnih organizacij z deset ali več tisoč markami mesečnih dohodkov so zrasli grozdi okusno opremljenih kavarn. Novi nebotičniki rasejo iz tal kamorkoli pogledaš, vendar je zaradi navala prišlekov devastirana infrastruktura že pred razpadom; brnenje agregatov tudi sredi dopoldneva opozarja, da so v teku redukcije električne energije, vsak spodoben balkon pa se diči z zajetnim rezervoarjem za vodo, ki je zmeraj primanjkuje. Sprehod po mestu je zlasti po neosvetljenih ulicah prava loterija. V kaosu avtomobilov, pešcev in konjskih vpreg ki vlada na ulicah se zdi prerivanje po beograjskih ulicah kot nedolžna zabava. Dobesedno vsi kanalizacijski jaški so zaradi nočnih akcij zmikavtov - ki težke pokrove prodajajo kot staro železo - "odprti." Georgi Filipov iz Sofije me tolaži, da to ni nič posebnega - v Sofiji so v času krize pred leti dolgoprstneži menda z ulic redno "čistili" tudi vse kovinske reklame.

Mošeje, ki so bile v letih vladavine Enverja Hoxhe skoraj vse - razen mošeje Adhama Baika v Tirani - spremenjene v kinodvorane se znova ponašajo z minareti, s katerih vas bodo mujezini prijazno zbudili že pred prvimi sončnimi žarki. Zato pa prav nič v mestu ne spominja več na nekdanjega diktatorja. Nikjer ni ulice z njegovim imenom, njegovo posmrtno "piramido" danes za račun države stražarita samo policista s puškami, oboževalci Hoxhe pa lahko njegov grob obiščejo le na navadnem pokopališču. Njegovo delo ga je kljub temu preživelo; "Bunker Albania" piše ne redkih izvirnih spominkih v obliki pepelnikov, ki jih turisti kupujejo v redkih lokalnih trgovinah s spominki.

Islamska zveza

Teroristični napad na ZDA je pretresel tudi Albanijo. In že na prvi pogled je videti, da verjetno bolj kot marsikatero drugo državo. Albanija se ima za zaveznika ZDA. Povsem običajno je, da ima lokalni avtobus namesto šipe ameriško zastavo, "Union Jacki" pa so tudi v izložbah in trgovinah. Na številnih jamborih, so bile te dni ob albanskih na pol droga spuščene tudi ameriške zastave. "Napad nas je šokiral. Živim v proameriški državi, toda tudi v državi z muslimansko večino," me je opozoril Remzi Lani, direktor Albanskega inštituta za medije. Remzi Lani je tudi organizator srečanja novinarjev, ki naj bi pripomoglo k boljšemu sodelovanju novinarskih mrež, ki delujejo v jugovzhodni Evropi. Glede na to, da so nove redne volitve v Albaniji šele čez manj kot štiri leta Lani z zadovoljstvom pripomni, da je albanska "notranja politika trenutno nezanimiva" in da Albanija v tem smislu postaja normalnejša država. Razen zgodnjekapitalističnega dogajanja na trgu medijev, saj je število albanskih dnevnikov prav v trenutku, ko smo se pogovarjali, naraslo na - petnajst.

Vrhunska tema zadnjih nekaj dni je kljub temu povezana s terorističnim napadom na ZDA. Odkar je ameriški Washington Times objavil zgodbo o bin Ladnovih zvezah z Albanijo se v medijih vrstijo demantiji pomembnežev, ki zanikajo vsakršno povezavo Albanije in saudskega osumljenca. "Morda je prejšnja vlada Sali Berishe res imela nekoliko bolj odprto politiko da islamskih skrajnežev, toda tega za sedanjo socialistično vlado res ni mogoče trditi," pojasnjuje dopisnik Reutersa Beneth Kolleka.

To potrjujejo tudi ocene tujih diplomatov; ameriški veleposlanik v Albaniji je Joseph Limprecht je zatrdil, da ZDA v zadnjih treh letih niso odkrile "nobene teroristične celice v Albaniji." Kaj se je dogajalo prej je manj jasno. Albanski notranji minister Ilir Gjoni je priznal, da je v času prejšnjega predsednika Albanija bila za teroriste "sanjska država." Islamske zveze s prejšnjo oblastjo je mogoče odkriti že v letu 1992, ko so mediji objavili pismo albanskega predsednika Saliha Berishe takratnemu premijeru Aleksandru Meksi, v katerem mu je predlagal da sprejme finančno pomoč islamskih držav, saj so se obljube ZDA in evropskih držav o hitri denarni pomoči Albaniji izjalovile. Edini pogoj je bil pristop Albanije Islamski konferenci (OIC). Albanski parlament je to pobudo zavrnil. Kljub temu se je v državi kmalu pojavila Arabsko-Albanska Islamska banka in pričela z financiranjem obnove verskih objektov.

Istočasno je veliko prosilcev iz muslimanskih dežel dobilo albansko državljanstvo. Med njimi tudi islamski intelektualec Bashkim Gazidede, ki je kmalu postal vodja tajne policije Sikh. Gazidede je v parlamentarnem govoru leta 1997 obtožil CIA-o, da je vmešana v zlom "piramidnih investicij" in v puč proti predsedniku Berishi, nato pa zbežal v Sirijo in Libijo. Povsem mogoče je, da je za seboj pustil precej somišljenikov. Del jih ja padel v mrežo CIA-e leta 1998, ko so v Albaniji aretirali vrsto egipčanskih državljanov. Nekateri med njimi so bili v Egiptu nato obsojeni in obešeni. Ekstremizem zato v tem trenutku v Albaniji ni popularen. "Albanci se v tem trenutku brigajo zase. Ne zanimajo jih niti težave na Kosovu in v Makedoniji, kjer so Albanci zmeraj živeli bolje kot tukaj, bolj jih skrbi pomanjkanje elektrike in vode. Nekateri sicer še zmeraj sanjajo o nekakšni popravi zgodovinskih krivic in novih mejah, toda meje bodo tukaj ostale takšne kot so. Resne analize javnega mnenja tukaj sploh ne obstajajo, vendar je jasno, da vlada ne podpira terorizma. Bin Ladna obsojajo sami, še preden bi jim mi lahko sploh kaj sugerirali," mi je prijazno opisal položaj v Albaniji avstrijski diplomat, ki je v Albaniji, kjer Slovenija nima diplomatskega predstavnika (Albanijo slovenski MZZ "pokriva" iz Skopja, Albanija pa v Sloveniji ima svoje veleposlaništvo) po še veljavnem sporazumu med Avstrijo in Slovenijo pravzaprav tudi zastopnik slovenskih državljanov oziroma njihovih pri urejanju morebitnih konzularnih težav.

Nemirna okolica

Njegov "domači" diplomatski kolega, nekdanji albanski veleposlanik v eni od balkanskih držav, danes pa šef pomembnega oddelka albanskega zunanjega ministrstva se z avstrijskim kolegom med neobveznem kramljanju po diplomatsko-novinarskem sestanku, na katerem smo pretresali sodelovanje novinarjev v tranzicijskih državah ni pretirano strinjal. "Povsem jasno je, da Kosovo nikoli več ne bo del Srbije in Jugoslavije. Resolucija 1244 je jasna; zahteva reševanje spora na osnovi rešitev iz Ramboulleta, tam pa je povsem jasno navedena volja ljudstva. Torej referendum," je odločno pribil albanski diplomat, ki smo ga prestregli med pitjem kave v Tiranskem hotelu "International."

Kljub njegovi odločnosti, ki jo v evropskih prestolnicah danes verjetno ne bi več delili je Albanija iz zornega kota bližje okolice zelo prijazna dežela. Morda res ni tako razvita kot sosednji Grčija in Italija, s katerimi največ trguje, vendar pa je z vztrajno gospodarsko rastjo, zmerno politiko in poceni delovno silo zmeraj bolj zanimiva za okolico. Ni notranje razcepljena kot Makedonija, Albanci iz Albanije pa sami radi pohvalijo, da niso tako "nacionalistični" kot njihovi bratje na Kosovu. Tu jim dajejo za prav tudi sosedje z druge strani Prokletij. "Ne vem kaj bi se zgodilo. Morda bi padel kakšen udarec, morda kaj hujšega," mi je Toni s Kosova s kislim nasmeškom odgovoril na vprašanje, kaj bi se mi zgodilo, če bi na Kosovu danes govoril "srbohrvaško." Na ulicah Tirane pa tudi glasno razpravljanje na kakšnih treh "svetovnih" in osmih "jugovzhodnih" jezikih ne vzbuja nobene pozornosti.

Povsem drugače je nekoliko bolj severno. Položaj na terenu se odslikuje v medijih. Na Kosovu novinarji in komentatorji nastopajo s pedagoških pozicij, v Makedoniji pa je po zadnjih spopadih še huje. "Kako hudo je, lahko ponazorim z morbidnim primerom. Delitev je tako globoka, da Albanci in Makedonci v medijih štejejo samo svoje žrtve in uničene objekte. Tako na primer Makedonci še zmeraj ne vedo, da so pripadniki makedonskih varnostnih enot v spopadih uničili tudi 55 mošej in ubili tri otroke. Albanci pa še zmeraj ne vedo, da so med spopadi pripadniki OVK ugrabili 40 makedoncev. Izven nacionalističnih krogov sta ostala le časopisa 'Lobi' in 'Kapital'. Cenzura je strahotna; v albanskem tisku ne objavljajo tekstov, kjer se ne piše o 'slavomakedoncih', v makedonskih pa ne takih, kjer se ne omenjajo 'teroristi'," zagrenjeno pove Kim Mehmeti, urednik Alternativne Informativne Mreže iz Skopja. Mednarodna skupnost se je tega problema lotila na znan primer; finančno pomoč za medije je pričela razdeljevati le med nacionalno "razdeljena" uredništva.

Ali bo medijska in teritorijalna razdelitev Makedonije prinesla mir v Makedonijo in njeno okolico pa tudi po Natovi "Nujni žetvi" (ki jo v Makedoniji imenujejo "Muzejska žetev") ni povsem gotovo. Na jasno vprašanje, ali bo v Makedoniji sedaj vendarle mir je švicarska diplomatka iz veleposlaništva v Skopju brez dlake na jeziku odgovorila z jasnim - "ne."

Igor Mekina (AIM Ljubljana)