AIM: start



WED, 20 MAR 22:00:00 GMT

Hag in Republika Srbska

Zakaj aretacije niso mogoče

Po spodletelem poskusu Sforove aretacije Radovana Karadžića so pričakovanja mednarodne skupnosti do ukrepanja oblasti Republike Srbske znova večje. Vendar iz te moke ne bo kruha. Oslabljena vlada Mladena Ivanića je iz zornega kota Haga storila malo, iz lastnega pa še preveč: zavzela je stališče,da ne bo pokrovitelj skrivanja obtožencev in da želi osumljene vojnih zločinov videti v Hagu, vendar se hkrati zaveda, da bi vsaka njena radikalna akcija, ki bi vključevala tudi aretacijo obtožencev bila še preveč tvegana in negotova.

Zaostritev ostre kampanje, ki se že leta vodi za ukinitev Republike Srbske (RS), ultimativne ustavne spremembe v manjši bosanski entiteti in doslej še nikoli hujši pritisk tujcev in groženj s sankcijami Banjaluki zaradi izročitev osumljncev za Hag, na koncu pa še nekaj več kot 250 davčnih prijav za prekrške v celotni republiki Srbski - vsaka od teh prestrrelnih ran bi bila smrtonosna še za bolj drdožive organizme od Republike Srbske. Vse te skupaj pa na kratki rok niso smrtonosne preprosto zato, ker je organizem, na katerega delujejo, že v toliki meri navajen na te prestrelitve, da so tudi le-te že postale del samega organizma. Zato se sedaj postavlja le vprašanje, kako bi država sploh lahko delovala brez izsiljevanja, pritiskov in neverjetnih kraj znotraj sistema, o čemer najbolje govori dejstvo o malem številu davčnih prijav.

Kako je vse to videti povsem konkretno se najbolje vidi iz obnašanja Mladena Ivanića, premijera Republike Srbske, med banjaluškim srečanjem s Carlo del Ponte, na katerem je haška tožilka ultimativno zahtevala izročitev obtoženih. Medtem ko se je del Pontejeva po sestanku z novinarji z vsemi silami trudila, da ustvari vtis razkačene silakinje, ki bo, v kolikor ji ne izročijo obtožene, razbila celotno Republiko Srbsko Ivaniću ni preostalo nič drugega, kot da vse to v javnosti predstavi tako, kakor da se je z del Pontejevo pogovarjal o lepem vremenu. Zato je premije Republike Srbske po sestanku na kratko izcedil, da njegova vlada ne ve, kje je Radovan Karadžić in da naj jim, če ima nekdo podatke o tem, to preprosto sporoči, tako da bo Republika Srbska postopila po lani sprejetem zakonu o sodelovanju s Hagom.

Priznati pa je potrebno, da Ivanić ni mogel nič drugega, kot da pošlje sporočilo o tem, kako je potrebno ohraniti mirno kri in kako je vse to samo še eden v nizu pritiskov pred katerim imajo on, njegova vlada in Republika Srbska samo eno nalogo - da jih preživijo. Nekaj zadev ki jih je RS glede tega vprašanja sprejela so v zelo kratkem času izčrpale arzenal njenih možnosti. Sprejet je bil zakon o Hagu, poslan je bil poziv vsem obtoženim da se v roku meseca dni predajo in poslano je bilo tudi sporočilo Beogradu, da naj v Banjaluko pošlje vse državljane RS, ki jih zahteva Haški tribunal in ki so svoje zatočišče našli v Srbiji.

Oslabljena Ivanićeva vlada je tako iz zornega kota Haga storila zelo malo, iz lastnega pa celo preveč. Postavila se je na stališče, da ne bo pokrovitelj skrivanja obtoženih in da želi te ljudi videti v Hagu, vendar tudi, da bi bila vsaka njena preveč radikalna akcija v tej smeri preveč tvegana in negotova. Ta vlada je namreč v veliko večji meri trpela tragičen učinek od vseh svojih predhodnikov - od nacionalističnih pod nadzorom SDS do reformistične Milorada Dodika - in zato ni v stanju, da popravi ta katastrofalni učinek napačnih politik in notranjih kraj, ki so uničevale njeno gospodarstvo. Zato bi vsak odločnejši postopek državnega aparata, ne zgolj aretacije haških obtožencev, lahko pripeljal do končne zrušitve sistema.

Politična računica RS pred Hagom je zato boleče tragična. Država je sedaj le v položaju pretepenega, ki se je zvil na zemlji in skril glavo med roke, medtem ko ga ostali tolčejo in brcajo. Zato RS ne bo aretirala "svojih" haških obtožencev. Morda se bodo nekateri predali ob sodelovanju vlade, ker jim je dovolj skrivanja in njihove družine nimajo več ničesar za preživetje. Morda bo Beograd, ki ni v tako brezizhodnem položaju do 31 marca naredil nekaj za RS in v zameno za ameriško pomoč predal nekaj svojih obtožencev, med katerimi bi lahko bil tudi kdo iz Republike Srbske. Na sholastični ravni, na ravni načel in definicij so haški obtoženci res problem Ivanića in njegove vlade. Dejansko pa je prepozno za uporabo sholastičnih načel. Haški obtoženci se bodo predajali, aretirani s strani tujih enot ali pa na kraju umirali naravne smrti in tako nekega dne reševali tudi vitalna vprašanja Republike Srbske, če bo kaj sploh še obstajalo pod tem imenom. Vendar jim v tem ne bodo pomagali Ivanić in njegovo utrujeno moštvo v republiki Srbski.

Željko Cvijanović (AIM)